Rešimo pse iz taborišča smrti

Že nekaj časa opazujemo katastrofalno stanje v "azilu" za pse v Bihaču. Vodilni služijo velike vsote denarja, namesto za reševanje živali pa jih porabijo zase.
0
delitev zgodbe
Pomagaj in deli zgodbo
Status
Akcija še poteka
Datum objave
15. 08. 2013
Kako lahko pomagate
Potrebujemo Pridobljeno
Želim pomagati

maj 2014 bih

Pred dnevi sta se na pot odpravili naša Saša in Nuška (Društvo pasjih brezdomcev)
Obiskali sta azil v Prijedoru.
Predali sta veliko količino pasje hrane, prav tako vaše donacije za ljudi potrebne pomoči v poplavah.

Že dolgo nismo videli psov v tako slabem stanju.

Na varnem je kuža, kateri ima odprt zlom, vidne so kosti.
Drugi revež je imel odprto rano v velikosti dlani, tretji revež je močno krvavel iz vratu. Iz glave so mu prav tako lezli črvi..

Vsi imajo stare poškodbe, ne upamo pomisliti, kako dolgo so trpeli v mukah.
Vsi so dobili veterinarsko oskrbo, a tretjega reveža, s krvavitvijo iz vratu, je bilo potrebno nemudoma evtanazirat.
Gnil, razpadal je pri živem telesu.
Rešenih je tudi nekaj mladičkov.

Vabljeni, da si ogledate celotno fotogalerijo in razumeli boste tudi tisti, ki obsojate naše delovanje tudi v tujini.
Človek ob pogledu na ta uboga bitja preprosto ne more ignorirati in se obrniti stran.
Zavedamo se, da so uboge živali tudi v Sloveniji, a k sreči tako hudih primerov, kot se srečujemo z njimi v tujini, pri nas skoraj da ni.

Veseli bomo vsakega prispevka na naš TRR- verjemite, da ne prosimo brez razloga... Dolgovi so vse višji, a kaj, ko srce govori drugače.. Preprosto naročili smo- rešite najbolj ogrožene, pa naj stane koliko hoče...
Le z vašo pomočjo lahko rešujemo življenja...
Hvala, ker razumete in pomagate.

ZADNJE UPANJE, Zavod za pomoč ljudem in živalim v stiski
Loka 120
3223 Loka pri Žusmu
TRR: SI56 0483 5000 2051 219

Paypal račun: paypzupanje@gmail.com

Pomagate prav tako z nakupom katerega izmed izdelkov v našem virtualnem sejmu: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.259373957522472.60822.192991600827375&type=3

Donirajo lahko prav tako podjetja. Pišite nam na mail: zavodzadnjeupanje@gmail.com in poslali vam bomo donatorsko pogodbo, katero lahko uveljavite pri dohodnini.
Postanete lahko podpornik na naši spletni strani: http://www.zadnjeupanje.si/sl/o-nas

Na zgornji povezavi lahko najdete kontakt naših volonterjev po Sloveniji za predajo donacij.


Hvala vsem, ki vam ni vseeno.

Podrobnosti o turneji:
Piše naša Saša: Na pobudo akcije, ki jo je organizirala ustanoviteljica društva Pasji brezdomci v sodelovanju z Zavodom Zadnej upanje smo se 27.5. trije volonterji odpravili na pot do mesta Prijedor s polnim kombijem donacij za ljudi in živali. Prijedor je bil v poplavah delno poplavljen, zato smo želeli pomagati tamkajšnjim ljudem, ki so utrpeli škodo, naš glavni cilj in skrb pa je bil azil na obrobju mesta. Kot smo že vajeni, je večina t.i. azilov v BIH postavljenih na deponijo, pozabljenih od ljudi. Naš glavni strah, da je azil in kužki v njem pozabljeni od ljudi, se je žal izkazal za upravičenega. Po večurnem čakanju na meji na carinskem oddelku, kjer so želeli pregledati donacije, smo končno le bli na poti do azila. Srečali smo se z uradnim veterinarjem azila, ki je povedal da pse evtanazirajo brez pomirjeval, zaradi manjših stroškov, kar nas je bolelo do srca. Tukaj se nam poraja skrb, da četudi bi preko donatorjev zbrali sredstva za narkozo, le ta ne bi bila uporabljena. Glede na najdenega psa iz azila, ki je imel strelno rano, pa lahko sklepamo, da se tudi tukaj poslužujejo streljanja, ne evtanazije. Po nekaj prigovarjanjih in izgovarjanjih s strani odgovornega za azil, nam je z vztrajnostjo le uspelo, da so nas pospremili v zaklenjen azil. Predane jim je bilo tudi nekaj hrane (100 kg) v upanju, da bodo kužke hranili. Obljubili so, čakamo slikce. Vkolikor bi se izkazalo, da kužke dejansko hranijo, smo jim obljubili večjo donacijo, čeprav se bojim, da smo tukaj preveč optimistični. Ko so se odklenila vrata azila, pa nas je čakal šok. Več deset mladičkov, mokrih, podhlajenih, bolanih je lokalna volonterka, ki smo ji pomagali tudi z donacijo hrane, nemudoma vzela k sebi, saj v azilu niso imeli najmanjše možnosti, da preživijo. Odrasli psi, katerih številka se giblje okoli 70, so vsi podhranjeni, veliko je bolanih, z ugrizi, saj so vsi v skupnem prostor in ko se delavci komunale spomnijo, da jim vržejo kaj hrane, se za slednjo pogrizejo. Ti ugrizi so tudi usodni. Nočemo vedeti kaj bi našli v azilu, če se ne bi najavili, kar je predpogoj, da do azila sploh prideš. Kljub najavi pa so kužki bili zelo lačni, v zadnjih nekaj dneh hrane niso dobili. Ko smo jih uspeli nahraniti, nas je čakal najtežji del, rešiti tiste najbolj ogrožene. Na varno smo dali najnujnejše, 3 od njih nemudoma veterinarsko oskrbeli. Eden je imel staro rano, posledico strela, rana že smrdeča, večkratni zlom kosti. Drugi je kot je videno na fotografiji bil popolnoma raztrgan, pogrižen. Tretji pa je imel dobesedno gnoj v glavici, krvavel iz ušes, iz katerih so lezli črvi..Rana se je namreč ob umazaniji vnela, prešla v možgane, kuža je trpel neznosne bolečine in mnenje veterinarja je bilo, da ga je potrebno rešiti agonije in da ga tudi najbolši veterinar ne more več rešiti. Druga dva kužka sta po prvi veterinarski oskrbi bila zjutraj premeščena na kliniko, kjer sta deležna najboljše veterinarske oskrbe in dobro okrevata, ogromne stoške zdravljenaj, ki jo zahtevata takšni poškodbi velikodušno krije klinika.
Našo izkušnjo smio delili tudi z nekaj društvi iz avtrije, kjer so nam obljubili pomoč, skupaj iščemo rešitev, ki bi bila trajna in brezdomnim kužkom iz te regije omogočila življenej brez trpljenja. Dokler ne najdemo neke trajne sistemske rešitve, bomo po najbolših močeh skušalo pomagati z donacijami hrane, ki se zbira, želimo si tudi posvojiteljev, ki bi rešili katerega izmed številnih ogroženih. Slednej si želimo tudi za naše azile, kjer seveda živali neprimerljivo manj trpijo, vendar prav tako potrebujejo domove.

 

pozdravljajo nas brezdomni kužki iz deponije blizu kladuše

2014 02 13

POZDRAVLJAJO NAS BREZDOMNI KUŽKI Z DEPONIJE BLIZU KLADUŠE

Se spomnite nikogaršnjih bitij, katere smo redno obiskovali, se trudili za njihovo preživetje, jih veterinarsko oskrbovali..?
Naš trud, večkratne turneje, vaše donacije, vztrajnost naše Saše, katera je vse to fotodokumentirala tujim organizacijam, ni bilo zaman.

Z njihovo pomočjo je bilo steriliziranih, kastriranih 400 psov v Kladuši, 400 psov v Bihaču.

Za to dotično deponijo in nikogaršnje pse v Kladuši so avstrijci prevzeli skrb, saj so volonterjem kupili avtomobil, redno jih oskrbujejo s hrano, kužkom so postavili nove utice..

Moje srce več kot igra, ko redno opazujem fotografije, katere objavijo tamkajšnji volonterji.

Sploh, ko se spomnim tiste nemoči, ko smo obiskovali deponijo. Toliko bolnih, lačnih, umirajočih kužkov, cviljenje kužkov in tekanje za avtomobilom, ko smo odhajali., solze žalosti, občutek nemoči....

In pogled na te kepice, ki so danes oskrbljene, site..
Občutek? Ne znam ga opisati.

Še posebej mi je všeč današnja, saj je na deponijo posijal sonce, katero greje "naše" kosmatince.

V mojem nosečniškem stanju jih žal ne morem obiskati, jih pa opazujem z daljave, a moje srce je kljub temu pomirjeno - vse to nam je uspelo z VAŠO pomočjo dobri ljudje.
Ne znam vam povedati, kako ZELO sem vam HVALEŽNA.

Naš trud vendar ni bil zaman., čeprav priznam, sem na tej poti velikokrat obupala in se za tem pobrala..
Veste, ni prijetno poslušati očitke, kamenjanja, da zakaj pomagamo bosancem, kateri nas izkoriščajo, namesto, da bi našim...

Zame si vsako bitje zasluži živeti, ni pomembno iz kje prihaja..
Danes vidim, da trud ni bil zaman. ..

Kolikokrat je bil naš TRR prazen, moja kartica prav tako, a ko sem se vračala z deponije, sem imela v avtu umirajoča bitja...
Vse prevečkrat sem šla v ekstrem, poslušala svoje srce, premalokrat razum..A se je vse nekako rešilo..

In veste kaj, danes bi storila enako. Sploh, ko vidim arhiv starih fotografij, vidoposnetkov...
Veliko umirajočih bitij danes ŽIVI in še kako zelo so hvaležne svojim posvojiteljem.

Poglejte si fotografijo psičke Fifi: https://www.facebook.com/ZadnjeUpanje/photos/a.395553950571138.1073741855.192991600827375/394798907313309/?type=1
Sanjalo se mi ni, s čim bomo zmogli plačilo zdravljenja, niti nisem verjela, da bo preživela noč..

Poglejte jo danes:https://www.facebook.com/ZadnjeUpanje/photos/a.286387021487832.66010.192991600827375/427061877420345/?type=1&theater

Ja, zgodil se je ČUDEŽ in z vašo pomočjo smo tudi pačali vse potrebno.

Hvala vsakemu posebej, ki ste pomagali, verjeli, da bomo rešili problem na tej dotični deponijo - verjeli ste celo takrat, ko sem padla, obupala- ja danes vam priznam. Velikokrat izgledam na zunaj močna, a se na trenutke zrušim, padem, obupam..- In velikokrat ste prav VI tisti, ki mi dajete MOČ, mi vlijete UPANJE, tudi v tem primeru ste mi - zato vam iz srca HVALA.
Le SKUPAJ smo lahko VSEMOGOČNI in USPEŠNI.

Danes se aktivno BORIMO za nikogaršnje kužke v azilu blizu Bihača, priznam, da ta pot ni ravno posejana z rožicami...
Vrtnice imajo kar veliko trnja, a VERJAMEM, da nam bo SKUPAJ USPELO: http://www.zadnjeupanje.si/sl/odkrij-zgodbe/zivali/trnova-pot-resevanja-psov-iz-taborisca-smrti

Valerija, ustanoviteljica zavoda ( )

Borimo se za zaprtje "azila"


Stanje v Bihaću je zaskrbljujoče. Poizkusili smo zadevo rešiti na lep način, pomagala so nam prav tako društva iz tujine. Te psičke in pse smo z njihovo pomočjo brezplačno sterilizirali in kastrirali. A ugotovili smo, da njihovim vodilnim ni mar za živa bitja, ampak jim gre le za denar.Tako vsak mesec služijo velike vsote denraja, porabijo jih zase, namesto živali.

Fotografije vam povedo dovolj, oz. preveč. Psi vsakodnevno umirajo na obroke, jedo se med sabo, mladički so zaprti v boksih, ne morejo do hrane. Psi, ki živijo izven boksov na smetiču imajo vsaj možnost preživeti, ti v boksih pa zrejo smrti v oči. Zato smo se odločili, da rešimo pse iz "azila", do zadnjega. Za tem bomo zahtevali zaprtje le tega! Živali si ne zaslužijo tega trpljenja, zaslužijo si živeti.

Zato apeliramo na vse dobre ljudi, da nam pomagate z nakazili- zavedati se moramo, da je za tovrstno reševanje potrebna ogromna vsota denarja. Plačati nastanitve psom, jih veterinarsko oskrbeti in še in še.

Verjamemo v dobroto ljudi, ki razumejo, da nam je pomebno vsako bitje, ki ravno v tem trenutku umira od mraza, lakote in nima človeka, ki bi mu nudil toplo dlan, obrok. Preprosto so v krempljih ljudi, kateri v njih vidijo dobiček in ne srce, ki bije.

Vsak € šteje, zato pomagajte rešiti življenja. Vse je odvisno od vas dobri ljudje- mi dajemo pobudo, vse bomo storili za ta še živeča bitja, a žal brez vaše pomoči to ne bo možno.

Obiskali smo taborišče smrti

9.12.2013

Turneja v BIH - obisk TABORIŠČA SMRTI je za nami.

Bili smo opozorjeni, da je stanje katastrofalno, a nismo si mislili, da je dejansko tako hudo. Predali smo vaše donacije v obliki hrane volonterjem, hranili, crtljali nikogaršnje, umirajoče kužke...
Najbolj ogrožene smo namestili na varno, bili so veterinarsko oskrbljeni, dobivajo potrebno terapijo, nekateri se borijo za preživetje. Kar nekaj jih je ostalo v "azilu" smrti, na žalost ni mogoče rešiti, namestiti vseh- vzrok sta prostorska stiska in prav tako premalo finančnih sredstev..

Trenutno se borimo za ta mala življenja, dobili so možnost z vašo pomočjo, dobri ljudje. Hvala vam.

Fotoreportaža sledi, ko časovno utegnemo.

PREDNOVOLETNI OBISK PASJE HIRALNICE

31.12.2013

Kot ubljubljeno, moje srce ni dalo, da se osebno ne prepričam o teh mladičkih, če so še živi: https://www.facebook.com/ photo.php?fbid=442282589231 607&set=pb.192991600827375 .-2207520000.1388401481.&t ype=3&theater .
Zato sva se danes, ko se verjetno vsi pripravljate na silvestersko noč, z našo Sašo v jutranjih urah podali proti Bihaću.

Za nama je več kot naporen dan, po skoraj dveh urah čakanja na veterinarski kliniki, na kar izvemo, da lahko v azil vstopiva šele jutri, se nama je obema zameglilo pred očmi.
Saj sva vendar prišli pomagat, hranit, rešvat živa bitja.
Ni nama bilo jasno, kako vodilni tega ne razumejo.
Predsednik društva v Bihaču je imel dovolj arogantnega obnašanja in poklical policijo.
Ta čas sem zahtevala na telefon direktojra in mu obrazložila, da želiva pomagati umirajočim bitjem in da bi ibla zelo vesela, če bi nama to dovolil storiti danes, da ne bom predčasno rodila svoje dete kar v Bihaču.
Po dolgem pregovarjanju je le dal zeleno luč, v tem času je na kliniko vstopila tudi policija...
Skupaj smo se dogovorili in s Sašo sva dobili dovolilnico za vstop v azil- čas je bil omejen natanko na 30 minut!
Ob prihodu v azil sva bili obe ganjeni, toliko jokanja, lajanja, solznih, gnojnih, prosečih očk...
Ki prosijo topel dotik, briketek, malo vode.
Paznik nama je rekel, da naj si na hitro izbereva pse, ki jih želiva rešiti.
V naju je zrlo več kot 100 psov.
Koga rešiti, omejeni s časom, financami, prostorom in vse oči dobesedno prosijo, trepetajo od mraza, brez zavetja, brez odej, brez hrane, vode...
Ko bi le lahko rešili vse.
Tako sva na hitro izbrali najbolj ogrožene, umirajoče, tiste, katerih življenje je na nitki, tiste, ki sploh nimajo več dlake, so v živih ranah, premraženi mladički, otopelo mamico...
Kar naenkrat jih je bilo dovolj, oz. preveč.
Niti sanja se nama ne, kako bomo plačali za vse namestitev, veterinarsko oskrbo za v naprej.
Najnujnejšo so danes že dobili.
Gledali sva še psičko, z repkom pod trebuhom, tresla se je, vsa v krvi, podobna zlati prenašalki, prosila naju je, rešita me tega trpljenja.
Bila je v prenatrpanem boksu, s tremi psi, kateri so izmenjaje skakali po njej, jo proti njeni volji posiljevali, s težavo je hodila, skoraj puzala od nemoči, trpljenja...
S solzami v očeh sva prosili stražarja, da jo prestavi v drug boks, kjer ne bo zlorabljena.
Upošteval na ju je, prestavil jo je v boks s petimi psi, a so vsaj manjše rasti od nje, ti je gotovo ne bodo zlorabljali...
Ker nama niso želeli odkleniti boksov in najin čas je že zdavnaj potekel, sva vaše donacije- brikete, konzerve na hitro dajale kužkom čez mrežo. Sipali po tleh, med iztrebke, krvav urin, blato, a nisva imeli druge možnosti.
Psi so hlastali, se grizli med sabo, kri je špricala, borili so se za preživetje...
Paznik je videl, da ne bova odnehali, zato nama je le odklenil bokse.
Nasipali sva hrano, a vode jim nisva smeli dati.
Bili so siti, nežnosti niso bili deležni, saj nisva imeli časa.
Ves čas pa sva jim dajale upanje z besedami in pogledi.
Z občutkom nemoči smo se odpeljali.
Toliko oči je zrlo za nama, a tolažili sva se, da gre z nama vsaj nekaj bitij, katerim sva dali možnost.
Vsem so štete ure, morda dnevi.
Pobrani so bili v zadnjih izdihljajih.
Dobili so možnost, od njihove volje je odvisno, če bodo preživeli, tudi ti bitjeci na fotografiji, kateri še niti nista spregledali.. morda je bolje tako, bolje, da ne vedo kje sta bili skoteni - na golih, mokrih deskah, brez zavetja.. prav tako ostali sotrpini...

Obe s Sašo veva, da danes nisva šli zaman na tako dolgo pot. Čeprav je s prva kazalo, da nama ne bo uspelo priti v azil, je le uspelo.
Hvala vsem, ki ste ob nas.
Močno upava, da boste pomagali s finančnimi prispevki, saj brez vas ne bo mogoče pokriti vseh stroškov, ki so nastali in še bodo.

Vsem želiva lepo silvestersko noč, z željo, da pošiljate pozitvne misli, ljubezen, bitjem, katera so bila danes dana na varno, prav tako ostalim, ki še vedno čakajo v pasji hiralnici, morda bodo imeli srečo, da bodo kdaj dobili svoj kavč, velika večina jih bo za vedno zapala v mukah- od lakote, bolezni, mrazu....

Nekaj fotografij, videov objaviva naknadno - ni jih veliko, saj je fotografiranje in snemanje strogo prepovedano.



 

Deli zgodbo in pomagaj razširiti vest

0
delitev zgodbe
Pomagaj in deli zgodbo

Kaj je zadnje upanje?

Pomagali smo že preko   435 posameznikom in živalim v stiski.