O NAS

O zavodu

Na nas se obrača vse več ljudi, ki jih je sistem pustil na cedilu. Veliko je takšnih, ki niso krivi za bedo, ki niso krivi, da so se postarali, ki niso krivi, da so ostali osamljeni, zapuščeni s strani bližjih. Prav tako je vse več živali, za katere se ne skrbi kot bi bilo potrebno. Zato si več kot želim preobrata, da bomo vsi ljudje opazili svojo okolico, si podali roke, živeli složno, si pomagali v stiski.

Ljudem in živalim v stiski pomagamo na najrazličnejše načine. Zagotovo boste našli sebi najbližjo obliko pomoči, preko katere boste lahko največ prispevali.

Pomoč ljudem v stiski

Finančne donacije
Donacije v obliki hrane, oblačil, pohištva itd..
Pomoč pri plačilu položnic
Obiski starejših (na domu, domovi za ostarele)
Obiski vrtcev, obdarovanje otrok, predavanja, ozaveščanje
Iskanje začasnih in stalnih namestitev
Pomoč pri gospodinjskih opravilih, delovne akcije
Dajanje opore ljudem v psihični stiski
Predavanja o delovanju zavoda, ozaveščanje ljudi, vzpodbujanje k humanitarnosti, povezovanju ljudi med sabo

Pomoč živalim v stiski

Finančne donacije
Donacije v obliki hrane za živali
Plačilo sterilizacij, kastracij, ostalih zdravljenj
Iskanje začasnih in stalnih namestitev
Hranjenje brezdomnih živali, nudenje veterinarskih storitev
Ozaveščanje lastnikov živali o pravilnem ravnanju, pomenu kastracij, sterilizacij
Vzpodbujanje k šolanju psov
V primeru nehumanega ravnanja z živalmi, podajamo prijave

Ostale dejavnosti

Vzpodbujanje botrstva doma in v tujini
Sodelovanje z drugimi organizacijami
Pomoč državnim službam
Vzpodbujanje ustanovitve živalske policije
Predavanja
Stojnice
Organiziranje dobrodelnih koncertov
Obdarovanje ljudi v stiski ob praznikih (8.3. - mamic samohranilk, ostarelih ženic, katere imajo občutek, da so ostale same, 25.12.- obdarovanje družin v stiski in njihovih ljubljenčkov- za božič)

USTANOVITEV

“Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi”

Od kar pomnim, sem čutila stisko pomoči potrebnih, pa naj gre za ljudi ali živali.

Starša sta me vzgojila v humanitarnem duhu. Pokazala sta mi, kako biti skromen, srčen, sočuten, pošten, topel, prijazen...

Kot majhna deklica, sem pomagala starejšim iz naše vasi. Za njih sem hodila v trgovino po hrano in podobno.

Domov sem prinesla več živali in jim pomagala.

Moj dedek je hudo zbolel, ležal je v bolnici v komi.

Takrat sem nemočno opazovala zdravstveno osebje, katero mu je pomagalo.

Tisti dan se je v meni nekaj premaknilo, vedela sem, da želim postati medicinska sestra.

Po končani šoli, sem se zaposlila v domu upokojencev.

Sočutje, toplino, ljubezen in predanost sem namenila starostnikom.

Kasneje sem delala z uporabniki s posebnimi potrebami - z motnjo v telesnem in duševnem razvoju.

Med njimi sem čutila obilo veselja, pozitivne, iskrene energije. Pravi sončki, ki napolnijo vsako srce z ljubeznijo, če jim prisluhneš, zaupaš. Ko začutijo, da si iskren in pošten, te sprejmejo in se močno navežejo nate.

Njihova intuicija je neverjetna. Pred njimi ne moreš igrati, ali si dober ali slab. Oni to sami začutijo.

V tem času sem poleg redne zaposlitve sodelovala z enim izmed društev za pomoč živalim.

Pridobila sem veliko izkušenj na terenu in čez čas sem začutila, da ustanovim svojo organizacijo.

Glavni namen je bil, da bomo delovali transparentno, na način, da lahko vsak donator izve, za kaj smo porabili njegovo donacijo.

Tako se je dne, 21.6.2012 "rodil" zavod Zadnje upanje. Neprofitna organizacija, v kateri ni zaposlen nihče.

Namenjena je ljudem in živalim v stiski.

Pomagali smo pomoči potrebnim v Sloveniji in v tujini.

Zgodbo o gospe Pepci pozna veliko ljudi. Ni imela nikogar, več let smo ji pomagali s pomočjo dobrih src. Na koncu je za vedno zaprla oči, ni bila sama. Bila sem ob njej.

Povezava:

Pepcina zgodba

Po več letih dela z uporabniki v telesnem in duševnem razvoju, sem sedaj ponovno zaposlena v domu upokojencev.

Delo s starostniki je sicer zelo naporno, a h krati zelo lepo.

Dajo mi veliko življenjskih naukov, njihove zgodbe življenja, so me naučile, da nam denar, bogastvo, zlato, ne pomenijo nič. Če na jesen življenja nimamo zdravja in bližnjih, katerim je mar za nas.

Biti nepokreten, sam, umirajoč na postelji v domu upokojencev, z najlepšo vilo, polno zlata, katera nam takrat nič ne koristi.

V tistem trenutku si vsak najbolj želi imeti ob sebi nekoga, ki mu je mar zanj, ki čuti, razume, stisne roko in pokaže, da nisi sam. Naj bo to svojec, negovalka, čistilka, ali medicinska sestra.

Doživela sem veliko takšnih trenutkov slovesa in lep je občutek, ko vidiš spokojen, nasmejan obraz nekoga, kateremu nisi nič, a zanj si pomenil vse. Imel je nekoga ob sebi, ob zadnjem izdihu tukaj na zemlji. To si verjetno želi vsak izmed nas.

Vedno sem bila predana drugim.

To me je osrečevalo in dopolnjevalo.

Bila sem prepričana, da ne bom imela svojih otrok. Saj sem poleg službe znova in znova domov vozila pomoči potrebne živali, na terenu pomagala starostnikom, ki niso imeli nikogar, mamicam samohranilkam...

Kljub vsemu, je nastopilo najlepše obdobje mojega življenja. Rodila sem čudovitega dečka, kateri mi pomeni vse na svetu. Postala sem mamica.

Danes ima že 8 let.

In presrečna sem, ker ima čut za pomoči potrebne, med vrstniki ne bo nikoli dovolil, da se komu godi krivica. Ne glede na barvo kože, spol, narodnost. Vedno se bo zavzel za šibkejše, pa naj gre za ljudi ali živali.

Danes imam družino, partnerja, ki me podpira na področju redne zaposlitve, kot humanitarnosti.

Zelo sem hvaležna vsem, ki podpirate delovanje zavoda, saj skupaj pišemo veliko srečnih zgodb.

ustanoviteljica zavoda Zadnje Upanje

PROSTOVOLJCI

Prostovoljci dajejo svoj čas, svoje sposobnosti in znanje, predvsem pa izkušnje, brez pričakovane materialne koristi. Zato, da bi drugi imeli boljše možnosti za življenje.